[INTERVJU] Mike Harris: Igrajte iz veselja do športa

V današnji izdaji športnega dnevnika Ekipa je izšel tudi intervju s 46-letnim kanadskim igralcem curlinga Mikeom Harrisom. ki je svojo državo zastopal na zimskih olimpijskih igrah v Naganu leta 1998 in z ekipo osvojil srebrno medaljo. Ker je časopis intervju zaradi prostorske stiske nekoliko skrajšal, ga na našem spletnem mestu objavljamo v integralni obliki.

20131212_mikenagano
Mike Harris (foto: arhiv CZS)

Mike Harris, kdo ste danes, 15 let po olimpijskih igrah v Naganu? Kaj počnete in kje živite?
Igre v Naganu so v več pogledih zelo spremenile moje življenje. Ker je curling v Kanadi resnično popularen šport, sem takoj po olimpijskih igrah postal dobro prepoznaven. Danes sem glas curlinga v Kanadi, saj delam kot komentator za športni program kanadske televizijske hiše CBC (CBC Sports, op.a.). Olimpijske igre v Sočiju bodo zame že četrte po vrsti, na katerih bom delal kot komentator. Poleg novinarskega poklica sem tudi trener curlinga v Champeryju v Švici. Moje življenje je torej razdeljeno med Švico ter Torontom v Kanadi. Rojen sem bil na obrobju Toronta.

Kdaj ste se prvič srečali s curlingom? Je bil curling že del vaše družine?
Da, oba moja starša sta bila igralca curlinga, tako da sem se kmalu spoznal s tem športom. Trenirati sem začel, ko sem bil star 9 let. To je bilo v majhnem curling klubu z dvema stezama v Montrealu v Kanadi.

Kdaj ste začutili, da bo curling za vas več kot le hobi?
Še posebno sem curling vzljubil pri enajstih, morda dvanajstih letih. Nato pa sem pri šestnajstih začel zelo resno trenirati. Vsak dan po zaključku pouka sem odšel v klub in nekaj ur sam metal kamne.

Ste imeli tekom vaše kariere znotraj ekipe različne vloge, ali ste vedno igrali le kot prvi, drugi, tretji oz. četrti igralec (kapetan)?
Vso svojo kariero sem bil kapetan ekipe.

Kako dobro je bil curling razvit v vašem kraju oziroma v Kanadi, ko ste začeli trenirati? Ali so se stvari s časom spremenile? Je morda curling v tem času postal bolj poznan in bolj popularen?
Curling je v Kanadi že leta zelo popularen šport. Od časov, ko sem začel trenirati, pa do danes, je k popularnosti curlinga res znatno prispevalo olimpijsko gibanje, ki je naredilo curling bolje prepoznaven predvsem drugod po svetu. Rekel bi, da je v Kanadi sprememba manj opazna – curling je bil že pred svojim povratkom na olimpijske igre zelo priljubljen šport med ljudmi. Kar pa se tiče televizijskih prenosov in gledanosti, pa se v Kanadi znatno povečajo, ko se bližajo olimpijske igre. In seveda med igrami.

Bili ste član kanadske curling reprezentance, ki je leta 1998 na olimpijskih igrah v Naganu zastopala svojo državo. Igre v Naganu so bile za curling svet zelo posebne, saj saj se je ta športna disciplina prvič po letu 1924 vrnila med olimpijske športe. Ste se morda počutili še bolj posebno, ker ste bili s svojo ekipo prvi izmed igralcev curlinga v svoji generaciji, ki ste igrali na olimpijskih igrah?
Moji ekipi je dejstvo, da bomo Kanado zastopali na olimpijskih igrah, ogromno pomenilo. Z ramen nam je padlo veliko breme. Pred kvalifikacijami za nastop na olimpijskih igrah smo namreč na velikih turnirjih večkrat prišli čisto blizu zmage. Nato pa nam je končno uspelo zmagati na najpomembnejšem turnirju, zares smo bili srečni. Nismo si ravno predstavljali, kaj nas čaka ob odhodu na olimpijske igre. Preden je curling postal olimpijski šport, je bil igralcem curlinga v Kanadi vedno največji cilj zmagati na kanadskem državnem prvenstvu in si tako priboriti nastop na svetovnem prvenstvu v curlingu. S to našo veliko zmago pa smo se prebili na tako velik dogodek, kot so olimpijske igre. Moram poudariti, da moja generacija igralcev ni začela igrati curlinga z razlogom, da bo nekoč nastopila na olimpijskih igrah. Verjamem, da je danes malo drugače – curling na olimpijskih igrah je resnično pritegnil pozornost nove generacije igralcev curlinga v Kanadi in drugje po svetu.

Kako je za vašo ekipo izgledala pot do nastopa na olimpijskih igrah? Kako ste si nastop uspeli priboriti?
Naša pot je bila v veliki meri podobna tej, ki se trenutno odvija v Kanadi. Ekipe tekmujejo za mesto, ki vodi na olimpijske igre v Sočiju. Tudi mi smo igrali na takšnem izbornem turnirju, ki se imenuje »Roar of the Rings«. Tam so bile vse najboljše kanadske curling ekipe. V finalu smo premagali ekipo Kevina Martina, ki pa je nato leta 2010 na igrah v Vancouvru na domačih tleh priboril zlato medaljo za Kanado.

Kako ste se počutili na olimpijskih igrah? Zagotovo imate posebne spomine na tisto obdobje. Igrati curling za ekipo Kanade je velika čast, kajne?
Pred prihodom v Nagano res nismo vedeli, kaj bomo tam videli. Potem pa so se dogodki kar vrstili; otvoritvena slovesnost je bila izjemna, prav tako pa je bilo res lepo srečati vse predstavnike drugih športnih panog s celega sveta. Bilo mi je v veliko čast in na olimpijske igre imam ogromno lepih spominov. Ta dogodek je spremenil moj pogled na šport in je bil enkratna življenjska priložnost.

S katero ekipo ste igrali v finalu olimpijskih iger? Kaj je šlo narobe, da vam ni uspelo osvojiti zlata?
Igrali smo proti Švici. Med finalno tekmo sem bil zelo bolan. Imel sem virusno pljučnico. Zaradi strahu pred kršitvijo dopinških pravil in morebitnih testiranj nisem mogel jemati nobenih zdravil. Bil sem kapetan, igral sem kot četrti (zadnji) igralec. Moja predstava je bila izjemno slaba. Zelo me je žalostilo, da sem razočaral svoje soigralce. To me še vedno spravi v slabo voljo, celo 15 let kasneje … Morda se sliši res čudno, vendar na to, da smo izgubili zlato medaljo, res nimam lepih spominov. Vendar cenim to, kar smo dosegli, vsako leto in vsake olimpijske igre bolj. Sem vendar član majhne skupine ljudi v Kanadi, ki imajo olimpijsko medaljo!

Ali poleg tega, da ste komentator in trener, še vedno aktivno igrate curling?
Ne, sedaj ga igram le za rekreacijo enkrat na teden s prijatelji. Tekmovalno ne nastopam že nekaj let. Vendar mislim, da še ni prepozno, da bi se še enkrat preizkusil kot tekmovalec. Dogovarjam se z nekaterimi igralci za naslednjo sezono! Vendar bo potrebno uskladiti urnike, upam da mi bo časovno zneslo, da se bom treniranju lahko zares posvetil. Trenutno pa v Švici vodim visokokakovosten curling center. Sodeloval sem že z veliko ekipami. Na pravkar končanem evropskem prvenstvu v curlingu na Norveškem sem bil trener reprezentance Španije.

Ali tudi vaši otroci igrajo curling?
Vsi trije otroci so se preizkusili v curlingu. Najmlajša hči ga še vedno igra, ostala dva otroka pa bolj zanimajo drugi športi. Najstarejši je plavalec, srednji pa igralec hokeja. H curlingu se še vedno lahko vrneta, ko bosta starejša.

Zakaj menite, da bi otroci morali začeti igrat curling?
Curling je čudovit šport za otroke, ker pri njem ni tako zelo važno, kako si fizično močan ali nadarjen. Curling lahko igra vsakdo. Je tudi šport za celo življenjsko obdobje – je eden redkih, ki ga lahko igrate ne glede na vaša leta. Lepota curlinga je v tem, da se preko njega otroci učijo živeti v športnem duhu ter postanejo odkriti in pošteni. Igralci curlinga sami nadzirajo potek igre in priznavajo svoje napake, zato v igro ni vpletenih sodnikov, razen na najvišjem nivoju tekmovanj.

Curling je šport spoštovanja, zaupanja, skupinskega dela, odkritosti. Je curling prinesel kaj vodil za življenje tudi vam?
Zaradi curlinga so se mi v življenju odprla številna vrata. Prinesel mi je več zabave in užitka kot katerakoli druga stvar, ki sem jo kdajkoli v življenju počel. Najljubši del športa je zame interakcija s soigralci in pot, ko se trudimo doseči skupen cilj. Dejal bi, da me je curling naučil, kakšen odnos je potrebno imeti do drugih, kako verjeti vase ter kako zaupati svoji ekipi ter spoštovati nasprotnike. Vse našteto je še kako pomembmo tudi v vsakdanjem življenju.

Ste že kdaj bili v Sloveniji ali je vaš obisk zaradi sodelovanja na dogodku Road to Olympics – Olympic celebration tour Ljubljana, ki ga organizira Curling zveza Slovenije, vaš prvi obisk Slovenije?
V Sloveniji še nisem bil, to bo moj prvi obisk vaše države, ki se ga že zelo veselim.

V Sloveniji je curling zelo mlad šport, saj je bila Curling zveza Slovenije ustanovljena komaj leta 2010. Kaj bi kot nekdanji olipijec svetovali vsem mladim igralcem curlinga v Sloveniji? Kaj storiti, da postanemo boljši?
Zdi se mi, da je najpomembnejša stvar, ki si jo morate glede curlinga zapomniti, ta: vedite, zakaj želite igrati. Priti na olimpijske igre ali postati državna reprezentanca ni tisto, kar vleče naš šport naprej. Igrajte iz ljubezni do športa, srečujte nove ljudi in tako pridobite nove prijatelje. To so razlogi, zakaj vsi v Kanadi pričnemo igrati curling. Če ste zagnani in imate talent ter poleg tega najdete še soigralce s podobnimi cilji, kot so vaši, potem je nastop za državno reprezentanco seveda dosegljiv. Vendar to ni edini razlog, zakaj igramo curling. Igrajte curling, ker je to čudovit šport z ogromno tradicijo. In šport povezuje ljudi. Da bi postali vse boljši igralec curlinga, je potrebno dobro mentorstvo. Nato začne curling nagrajevati igralca. Opažam, da igralci od curlinga dobijo nazaj prav toliko, kolikor vanj vložijo. Vendar ne pozabite: nikoli vas naj ne skrbi rezultat. Igrajte iz veselja do športa.

Verjetno imate iz časa vaše tekmovalne kariere kakšen poseben spomin ali zanimivo zgodbo. Bi jo delili z nami?
Zares sem srečen, da mi bo uspelo izkusiti olimpijske igra že petič. Po OI v Naganu, kjer sem igral, bom v Sočiju komentiral že svoje četrte olimpijske igre. Na kariero imam veliko posebnih spominov, veliko je tudi zabavnih in smešnih. Z vami pa bom delil tistega iz svojih mladih let, ki ni ravno zabaven, je pa bil to trenutek, ki je spremenil moj pogled na curling in na življenje. Na kanadskem mladinskem državnem prvenstvu je bila moja ekipa zelo blizu temu, da se bi uvrstila v končnico tekmovanja. Pri mojem zadnjem metu, ki je odločal o zmagovalcu, so moji soigralci storili napako pri pometanju. Ta napaka nas je stala zamge in nastopa v finalu. Kot mlad kapetan sem postal zelo jezen na soigralce. V dvorani sem jih nadrl v prisotnosti medijev. Naslednji dan se je v časopisu pojavila zgodba o tem incidentu in počutil sem se grozno. Osramotil sem sebe in svoje soigralce, ker se nisem znal pravilno obnašati do drugih. Skoraj bi izgubil tri najboljše prijatelje zaradi dejstva, da sem zaradi želje po zmagi pozabil na njihove občutke. Takrat sem si prisegel, da nikoli več ne bom postavil zmage pred prijateljstvo. Od takrat dalje sem zmagal in izgubil mnoge velike tekme v svoji karieri. Najbolj sem ponosen na to, da sem po vsakem velikem dogodku, kjer smo izgubili, vedno zmogel soigralcem pokazati in dokazati, da vrjamem v njihov trud in v to, da so dali vse od sebe. Vedno nam je uspelo, da smo ostali prijatelji in nikoli nismo pozabili, da je curling le igra. Četudi smo izgubili v finalu olimpijskih iger, nisem nikoli imel strahu, da me soigralci ne podpirajo. Tudi oni so vedno vedeli, da jih bom v vskem trenutku podpiral. To je veliko bolj pomembno, kot zmaga ali poraz.

Avtorica intervjuja:

Nadja Pipan
CURLING ZVEZA SLOVENIJE

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja